Kaj se zgodi če se sparita Jack Russell terier…
in Labradorec…
Dobimo Bobya 
Ja…to je moj Boby, zaenkrat ga še ne poznam dovolj dobro…bom pa gotovo napisal kaj več o njem, ko ga boljše spoznam 
Pa se je poslovil od mene po 14 letih prijateljstva. Vse se je zgodilo tako hitro in nepričakovano, a k sreči mi je dal prložnost se posloviti od njega in mu zaželeti lepo nadaljevanje na drugi strani. Vedno znova se mi v mislih rojevajo vprašanja, kdo me bo vsakič veselo pričakal na vratih ne glede na to v kakšnem stanju pridem (včasih me je celo poscal od veselja:) ) , kdo me bo zbudil zjutraj in me preganjal, da ga spustim iz sobe, kdo bo nadležno skakal po obiskih in jih sumljivo ovohaval…kdo bo preganjal mačke okrok hiše in kdo bo ob živce spravljal staro tečno sosedo…kdo bo zbudil celo hišo, ko se bom z lubico tihotapil v sobo in kar bom najbolj pogrešal je, kdo me bo ob slabih dnevih in trenutkih spravil v dobro voljo in me nasmejal…težko ga bo kdo kmalu nadomesti. Vselej mi bo ostal v spominu in tudi njegovo prvo in zadnjo solzo, ki sem jo opazil med njegovimi zadnjimi izdihljaji…pa naj še kdo reče, da živali ne čutijo in ne vedo kaj se dogaja…točno je vedel, da si takrat zadnjič zrema v oči…a vseeno me je gledal hvaležno in ljubeče, kot da mi je hvaležen, da sem se odločil za njegovo smrt. In kaj mi je preostalo drugega? Težko je bilo že teh nekaj dni opazovati njegove muke, težko je bilo poslušati ves trud, ki ga je moral vložiti v vsak vdih in mu držati glavo po konci, da je lahko pil…razumel sem vsak njegov pogled, ki mi je govoril, da je čas za slovo. Tako sem se moral sprijazniti z nasvetom živinozrdravnika, da je bolje da se odločim za usmrtitev. Končala sma na Šentiljski, kjer sma tudi začela njegovo cepljenje…see ya Nero do takrat pa…I´ll be missing you zelo zelo zelo…
Članek sem prebral v sobotnem Večeru in me je pozitvno presenetil (če prav govori o zelo negativni in preoblematični zadevi). Avtor članka je Vasja Košti v njem pa podajo svoje mnenje strokovnjaki in ljudje, ki se poklicno srečujejo s procesom treniranja. Sam se pogosto srečam s podobno problematiko. Še posebej vidim problem v strokovno neusposobljenem kadru, ki se pogosto v fitnes centrih ukvarja z vadbo ljudi. Navajm iz članka ˝Veliko je ljudi v tem poslu, ki nimajo veliko znanja niti o fiziologiji, kaj šele o medicini športa. Več veš o neki stvari, več imaš omejitev. Kaj pa uporabniki vedo o študijah o posledicah in tumoroznih stanjih na jetrih in ledvicah? Takrat se počutijo super. Ko ti tako nabije testosteron, je ves svet tvoj.˝
Ko sva s prijateljico debatirala o nestrokovnosti kadra in pomankljivem znanju določenih fitnes inštriktorjev mi je odgovorila: ˝če pa se s tem že dolgo ukvarjajo, veš da nekaj vejo o tem˝. Vprašanje je, ko zboliš, tudi greš k nekomu, ki se v prostem času ukvarja z zdravjem in prebira razne članke in knjige o zdravju? Ali pa boš šel k zdravniku, ki je za to strokovno izobražen in šolan? Ali ko se znajdeš na sodišču boš najel nekoga, ki bere zakone in se s tem le ukvarja? Ali boš najel šolanega odvetnika z diplomo ene iz med pravnih fakultet??? Enako je v športu. Dosti ljudi se ukvarja s športom in tudi marsikaj vedo, a vseeno, ali vedo dovolj, da bi lahko zdravo trenirali? Še posebej če takšni trenerji sami posegajo po nedovoljenih substancah in poživilih in so njihovi dosežki bolj na nivoju žnj lige (tudi v bodybuildingu, navaja avtor, slovenci v resnih katergorijah in tekmovanjih kot je npr. mister olimpia, nismo imeli predstavnika, med tem ko v drugih športih posegamo po odličjih v najmočnejših ligah in na visokih nivojih). Moramo vedeti, da je pri športu še vedno na prvem mestu zdravje! Več o tej temi, v sledečem članku.
Steroidi ubijajo tudi v Sloveniji (Povzeto iz Večera, 2008)
“Ko si injektiramo anabolične steroide, na vodni ali oljni bazi, morajo biti injektirani v mišico. Igla mora prebosti kožo, preiti skozi sloj maščobe in vstopiti v mišico. Najpogostejši kraji injektiranja so zadnjica, stegno in ramena. Intramišične injekcije morajo biti dane globoko v mišico ter stran od večjih živcev in krvnih žil. Površino, kjer bomo injektirali, moramo očistiti z alkoholno krpico. Vedno uporabljamo novo iglo in novo injekcijo. Za injektiranje potrebujemo dve igli in eno injekcijo, s prvo iglo vzamemo anabolični steroid iz ampule, nato nadenemo drugo iglo, s katero si bomo injektirali.”
To je le del zapisa na eni od slovenskih internetnih straneh, kjer zainteresiranim kupcem ponujajo anabolne steroide in še veliko drugih nedovoljenih preparatov.
Anabolični steroidi so že vrsto let na listi prepovedanih substanc svetovne protidopinške agencije (WADA) in skoraj vseh mednarodnih panožnih športnih asociacij.
Pravi sinonim za anabolne steroide je gotovo metandrostenolon, prvi anabolni steroid, ki ga je skreirala ekipa zdravnika ameriške reprezentance v dviganju uteži Johna Ziegleran že leta 1955. Na tržišče je prišel z imenom Dianabol, danes pa se imenuje Naposim - športniki ga v žargonu imenujejo tudi metan. Gre za enega najmočnejših anabolnih steroidov, ki povečuje moč in mišično maso, izboljšuje vzdržljivost in superkompenzacijo glikogena v krvi. Prav uporabi metandrostenolona se lahko za svoje ogromne mišice zahvali tudi Arnold Schwarzenegger.
Ilegalna preprodaja anabolnih steroidov v ZDA zdaj po ocenah presega 400 milijonov dolarjev letno, več kot milijon ljudi naj bi ga tam vsaj enkrat uporabilo.
Nenadzorovana uporaba anabolnih steroidov se je v zadnjih letih razširila tudi v Sloveniji
Pa ne samo med bodibilderji in vrhunskimi športniki. Žalostno in še bolj nevarno je, da se je njegova uporaba razmahnila tudi med rekreativci, ki navadno niso pod takim zdravniškim nadzorom kot vrhunski športniki.
“Zloraba anabolnih steroidov in ostalih drog, ki se kot doping uporabljajo na različnih področjih športa, ni nekaj, kar bi bilo v Sloveniji tabu tema. Zagotovo pa so dostopni podatki nižji (ko je nekdo s strani organov pregona v pred- ali kazenskem postopku). Substanca, ki ju omenjate, je v nekaterih profilih športov, kjer so v ospredju mišična moč, mišična masa, eksplozivna moč, hitrost, videz oziroma definicija ter hitrejša regeneracija in jih namenoma ne poimenujem z imenom, je prisotna tudi pri nas. Nadzor pa je omejen le na kontrole vrhunskih športnikov. V rekreativnem športu se kaj odkrije le po naključju. Če bi prišli do vseh uporabnikov teh substanc, bi bila številka glede na slovenski športni in športnorekreativni prostor zanemarljivo majhna. Vendar pa je dostopnost do substanc v blagem pomenu besede takojšnja,” pravi izredni profesor dr. Damir Karpljuk, predstojnik katedre za športno dejavnost posameznikov s posebnimi potrebami na ljubljanski Fakulteti za šport.
In kje so centri ilegalne proizvodnje in prodaje anabolnih steroidov? “To je zanimivo vprašanje, ki ga je treba nasloviti na organe pregona. Verjetno gre za ilegalne farmacevtske “postojanke” in seveda svetovni splet, ki je pomembno torišče tovrstnih dogodkov in različnih dejavnosti, povezanimi s tem. Doping v celotni verigi od proizvajalca do uporabnika prinaša spodoben zaslužek,” pravi dr. Karpljuk in dodaja: “Pri nas je nekaj sicer narejenega z zakonodajo v smislu CPP, nekaj v smislu trgovine s prepovedanimi farmakološkimi substancami, vendar pa imamo pri nas še veliko bolj evidentne kršitve zakonov, kjer evidentni storilci ne doživijo sodnega epiloga z razsodbo. Zagotovo pa so zanimive aktualne zgodbe nekaterih naših vrhunskih športnikov (kolesarstvo, atletika), kjer so prisotni povsem različni vzroki (tudi motivi) za poseganje tudi po tovrstnih substancah. V športu je mehanizem jemanja dopinga v katerikoli obliki (ali manipulacija z določenimi sredstvi) prisoten na izjemno dober in preverjen način, ki pa se tudi kdaj izjalovi. Če ni skladnega delovanja med vsemi akterji enolončnice, to slej ko prej ustrezne komisije odkrijejo. Slednje misli namenoma prelivam na papir kot provokacijo z namenom opozoriti, da so v mnogih primerih indici upravičeni, vendar je njihova dokazljivost neka druga zgodba. Menim, da je prava pot ozaveščanje ljudi, športnikov, od najmlajših in skozi vse starostne skupine in vrste ukvarjanja s športom (rekreacija, vrhunski šport). Represija in zaostrovanje sankcij nikakor ne moreta dati želenih učinkov. Je pa represija seveda primerna za doseganje kratkoročnih političnih točk in dvomljivih učinkov. Ker je vidik ozaveščanja, promocije in preventive drag, dolgotrajen in se pozna šele skozi desetletja, ni simpatičen za tiste, ki nam režejo proračunsko pogačo. V tem času pri nas še ni politične zavesti, ki bi videla dlje kot od volitev do volitev.”
Epicenter v fitnes centrih
“Tudi v Mariboru so največja legla preprodaje steroidov fitnes centri. V trgovinah tega po mojem mnenju ni, marsikdo jih krivično obsoja. Tudi lastniki fitnesov v glavnem niso dilerji. Prodajajo ljudje, ki tja pridejo. Tu se vrti veliko denarja. Preprodajalci zaslužijo tudi več kot 5000 evrov na mesec. Policija pa o tem nima pojma. V Sloveniji je verjetno zelo malo strokovnjakov, ki bi si upali dregniti v to. Policija bi morala ukrepati. Vsake toliko čas izvem za koga, ki je zaradi prevelike količine beljakovin v urinu končal v bolnici. Kako se lahko to zgodi? Človeško telo ne prebije kar tako, temveč zaradi nekih procesov. Slaba luč pa žal pada na fitnes centre. Naš namen ni boljši rezultat tistih, ki vadijo, temveč kvalitetnejše življenje. Za nepravilnosti so krivi posamezniki, ki se na tej sceni pojavljajo. Ko ujamejo atleta, pa ga nihče ne vpraša, od koga je to dobil. V Sloveniji je nekaj ključnih dobaviteljev. Posledice turbokapitalizma so vidne tudi na tem področju,” pravi Miro Jerenec, lastnik mariborskega Fitnes studia Forma in priznani inštruktor fitnesa.
“Sam sem absolutno nasprotnik uporabe steroidov. Tudi v mojih programih za osebno treniranje je posebej zapisano, da teh substanc ne uporabljamo. Toda dogajajo se perverzne stvari. Prideš k nekemu trenerju in ta ti svetuje uporabo rastnega hormona ali steroid. Učinki so kmalu vidni in po tej logiki je zdaj to dober trener. O tem, kaj se v telesu dogaja, pa uporabnik po navadi nima pojma. Izvirni greh leži tudi v neznanju mnogih “inštruktorjev fitnesa” in “osebnih trenerjih”. Veliko je ljudi v tem poslu, ki nimajo veliko znanja niti o fiziologiji, kaj šele o medicini športa. Več veš o neki stvari, več imaš omejitev. Kaj pa uporabniki vedo o študijah o posledicah in tumoroznih stanjih na jetrih in ledvicah? Takrat se počutijo super. Ko ti tako nabije testosteron, je ves svet tvoj. Ključni moment pa je pomanjkanje libida. Če misliš, da boš svet osvojil le z mišicami, si se zmotil. O tem sanjajo najstniki. Toda hitro se soočijo, da to ni tako, in naenkrat je njihov problem še večji. Saj poznate tisto - srce zajca v levjem telesu. Začnejo se vrteti v začaranem krogu. Bolj kot za fitnes center so takrat zreli za psihoterapijo.”
Jerenec pravi, da smo nekaj časa preveč istovetili mišičnost z “biti fit”. “Biti fit pomeni nekaj povsem drugega. Če je nekdo od znotraj ves gnil, nas to ne zanima. Zanima nas le zunanjost. Tega je tudi v Sloveniji veliko. Gre za stotine fantov, najprej se “napihnejo”, nato pa kar poniknejo. Odnosa do športa in zdravega življenja pa sploh nimajo. Ne vedo, kaj na primer pomeni iti peš na Pohorje ali teči za svojo dušo. Ste videli fanta, ki je prej sedel v avli? Že tako ima ogromno mišično maso, pa mu ni dovolj. To je pač posebna vrsta ljudi. Posledic pa se žal ne zavedajo. Sam za veliko ljudi vem, kdaj je kdo na kuri in kaj jemlje, o tem se govori v kuloarjih, toda za to nimam dokazov. Če vidiš, da treniraš enako kot oni in skoraj ne napreduješ, pri njih pa je rast mišic enormna, to ni zaradi tega, ker bi si zdaj znali izdelati boljše urnike za to, kdaj je treba pojesti porcijo skute! Sam sem med tistimi, ki v Sloveniji o fitnesu vedo največ, pa nimam ogromnih mišic. Pa premečem veliko uteži. Morda pa je z mano kaj narobe? Lahko pa si sam do sebe agresiven in vse to pospešiš s kemičnimi stimulansi. Učinki so kmalu tu. Povečana ramena, močna čeljustnica, štirioglate prsi. Kmalu deluje bolj moško kot normalen moški, androgeno stanje je poudarjeno. Toda kmalu nastanejo poškodbe. Če delaš gibe kontrolirano, se mišice ne trgajo, če jemlješ anabolne steroide, telo več nima varovalk. In začne se trganje in nato zaraščanje mišičnih celic, to pa povzroča travme. Ena kura z anabolnim steroidom stane približno 300 evrov, če pa hoče trenirati z mano, ga to stane 200 evrov. Učinek je neprimerno večji v prvem primeru. Kaj pa posledice?”
“Gradnja telesa”
Po Jerenčevih besedah ga skoraj ni junaka mišičnjaka, ki bi se na tekmovanjih v “body buildingu” prebil med najboljše brez uporabe anabolnih steroidov.
“Žal tu večina ljudi stvari meša med seboj. Razlika med fitnesom in bodibildingom je prav prehod na steroide. Do te meje si rekreativec, nato bilder. To je ključna razmejitev. Sicer se v svetu pojavlja “naravni body building”. Od leta 1994 so organizirali ta tekmovanja, toda večina tekmovalcev je obupala, saj jim je mišična masa brez jemanja sterodidov rapidno upadla. Ko pa govorimo o bodibilderjih v Sloveniji, se pogovarjamo o tretjerazrednih bilderjih. Mi še na resnih tekmah, kot je Mister Olimpia, nismo imeli predstavnika. Tudi v karateju imamo sto različnih zvez in tam imamo svetovne prvake. Tako je tudi v bodibildingu. Tisti, ki je bil najboljši pri nas, je predlani umrl. Imel je manj kot 30 let in odpovedala mu je srčna mišica. Pojavila se je razlaga, da je imel prirojeno srčno napako. Poznate koga v športu, da je s prirojeno srčno napako prišel med najboljše na svetu? Telo ti pač pove, da ne moreš naprej. Dejstvo je, da je šlo pri njem za uporabo prepovedanih substanc. Drugo pa je dodatna športna prehrana, polna proteinov. Sploh, če ob njih piše, da so anabolni, ljudje že mislijo, da je kaj narobe. Presnova človeka ima dve fazi - katabolno in anabolno ter homeostazo, najugodnejšo stanje, v katerem je telo, če mu daš vse, kar potrebuje. Delo in trening te razgrajujeta, to, kar te pa dviguje, pa je anabolno. Tudi omega 3, omega 6 ter kvalitetni ogljikovi hidrati in beljakovine.”
Policija pa nič
“Kazenskopravna zakonodaja v Republiki Sloveniji obravnava (pre)prodajo anaboličnih (androgenih) steroidov in drugih podobnih učinkovin kot kaznivo dejanje. Proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje po členu 193. Kazenskega zakonika. Kaznivo dejanje stori, kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje. Zagrožena je kazen do treh let zapora, za kvalificirane oblike pa tudi do osmih let. Pri tem je treba poudariti, da se nekatere učinkovine, ki se najpogosteje preprodajajo prek spletnih strani, uporabljajo za zdravljenje različnih vrst bolezni, vendar pod strogim zdravniškim nadzorom; medtem ko nekatere substance v Sloveniji sploh niso registrirane (dovoljene) oziroma nimajo dovoljenja za promet. Za vsako učinkovino posebej je torej treba izdelati oceno tveganja, ki nam pove, koliko lahko njena uporaba ogrozi človeško življenje oziroma ga nepopravljivo okvari. Z navedenim področjem se ukvarja Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in druge medicinske pripomočke. Policija ne vodi posebnih evidenc o preprodajalcih omenjenih substanc, temveč vodi evidenco kaznivih dejanj po 193. členu Kazenskega zakonika, v kateri so lahko zajete prodaje tudi drugih snovi. Podatke o zaseženih prepovedanih drogah lahko najdete na spletni strani policije,” je zapisal Leon Keder, predstavnik slovenske policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete.
In smo preverili. Čeprav je v svetu znanih že na stotine primerov športnikov, ki so življenje končali prav zaradi zlorabe anabolnih steroidov, se pri nas očitno še niso zganili. V letih 2005, 2006, 2007 ob tonah “trave” in drugih prepovedanih drog na spisku zaplenjenih substanc ni prav nič drugega kot le prepovedane droge!
P.S: članek ni moje delo, je le prepis z spletne izdaje Večera.
Pajki!Sprva sem se jih bal…dokler nisem pri 7 letih dojel neko znano modrost, da česar se bojiš s tem se moraš najbolj soočiti, da strah zgine. In tako sem vso poletje tekal okrok hiše s praznim glažem od murk!
Moj prvi ujet pajek je bil Benjami, tak mali, da ko sem ga pokazal mami se je začudla: ˝pa kaj mi prazn glaž kažeš˝!? Pa v bistvu niti ni bil pajek, bil je pajkovec (južina). In če prav so južine že same po sebi suhe južine, mi je to ujeto uspelo še bolj sestradat, saj sem pozabil napikat lukne v pokrovu.
Drugi ujet pajek je bil Lado, osji pajek, ki me je nekega dne tako prestrašil, da sma ga z bratrancem zazidala v zapor iz legokock, seveda sma dodala okna od koder sma ga opazovala. To je bil prvi prav pajek, ki pa ni dočakal dneva ujetništva, saj nama je v ihti da bi zapor pokazala bratu, vse skupaj zletelo na tla. In ko je začel pajek lazit po na sveže pobrisanih ploščicah nisem imel drugega pri roki kot supergo s katero sem ga klofnil da se je na ugabno široko zeleno razmazalo. ˝Tak pa lahko spet gor obrišem˝ je zajamrala mama, ko je odstranjevala pajkovo truplo s kraja zločina.
V tretje gre rado in tako sem tretjega pajka pošteno vnovčil, če prav je bil najbolj navaden črni kletni pajek, al kak bi se takim reklo. Bil pa je že skoraj da kosmat zato sem mu dal ime Damjan, po sošolcu, ki je bil že v petem razredu kosmat. Za Damjana (pajka) sem dobil petko pri biologiji (ki pa ni štela enako kot odpisan test, ampak vseeno…petka v redovalnici, ni kr tak!). Sledilo je še par pajkov v mojem življenju, kateri pa se nikakor niso mogli navadit na življenje v glažu. Ene sem pustil na soncu, misleč da jim vroče paše in so poginli druge pa sem dal v temo, da jim bo tam bolj všeč in tudi ti so običajno poginli.
Sem se pa zelo dobro razumel z zadnjim pajkom mojega življenja, Čarlijem. Tega pa nisem zapr v glaž ampak sem ga imel na mizi za učenje v Ljubljani. Tam je bil več kot pol leta, a sem se neke noči predolgo učil, da mu je verjetno dopizdlo to svetenje, in je spokal kufre in šel…pa še mrežo je spakiral se mi zdi. Sam je bil ded!
Tako živim kakšni dve leti, brez pajkov v mojem življenju in moram priznat, da je res dolgčas. Benjamin, Lado, Damjan in Čarli…res carji v mojem spominu! A ponovno je posijala lučka upanja ko se je danes na vratih pojavila Metka z dvema pajkoma (ena je pajkica).
Tako vam predstavljam Metko in Bojča (Acanthoscurria geniculata in Brachypelma verdez).
Južnoameriška simpatična pajka (Brazilija in Mehika).
Bojč
Meti
Sprva se je zalomilo pri imenih, saj je blo treba prvič dat pajku žensko ime in tudi določena imena so nekaterim šla v nos. Ampak nič hudega zaj sta pajkota lepo na varnem v moji sobi in prav všeč sta mi ne glede na pripombe mame da bo mi ˝živina˝ spet pobegnila ( še spomnim se ko so nam pobegnile miši iz kleti in se namnožile, da jih je mrgolelo v kleti…) pa doro pajek ni miš!
