Outside

Nekateri govorijo, da gre za enega najšokantnejših trenutkov v zgodovini glasbe…Grunge bi se naj obračal v grobu…Vse to so kritike, ki letijo na Chris Cornella, zaradi sodelovanja s Timbalandom, ga nekateri primerjajo celo z J. Timberlakeom. Nekdanji pevec skupin Soundgarden in Audioslave se je pač odločil za nekaj novega, nov projekt, tokrat brez kitare. In nova kombinacija se mi zdi prav prijetna!

V tem, da je tako zamenjal zvrst ne vidim nič spornega in pretresljivega, saj mi njegov glas zveni izjemno na Timbaland podlagi. Nekaj novega, osvežilnega? In nikakor ne gre Cornella primerjati z piskajočim in cvilečim J. Timberlakom.

Kako je zvenel Chris Cornell in Soundgarden – Black hole sun, leta 1994.

Le spomnimo se predelavo pesmi Walk This way (1986) kjer so Aerosmithi enkratno skombinirali rock in hip hop v sodelovanju z run D.M.C. Pesem je požela veliko slave! In že takrat nakazala, da v glasbi lahko prihaja do raznih kombinacij. Seveda je v pesmi več kitar in rocka, kot v sedanji official verziji Part of me. A če malo pobrskate po youtube, lahko naletite na live verzijo kjer pesem zveni pravtako dobro v rock izvedbi.

V glavnem zame je kljub jamranju in pritoževanju (bivših) oboževalcev Chrisa Cornella, tale izdelek prav posrečen in prijeten. Plesna pesem primerna za kakšno koreografijo…čakam, da jo slišim na radiju.

Chris Cornell – Part of Me (2009)

Če ste bili pozorni, tisti veliki kavbojc, možakar s klobukom ni nihče drug kot Vladimir Kličko

Je že? Ali je še ni? Tudi letos čakam na otvoritev pomladi, katero mi vsako leto okrok marca uprizorijo ptiči. Ne moti me vreščanje in njihovo skakanje po balkonu, le posrat ga ne bi rabli celega! A spomladansko pometanje ptičjih kakcev z balkona je zame skoraj da že rutina, kot pozimi kidanje snega z dvorišča. In kaj je še razen ptičev in zvončkov najočitnejši znanilec pomladi? Bosanec z lopato in mešalcem za beton…prav pošteno so se že zakopali v jarke, čeprav se pomlad še uradno ni začela.

Ker je pomlad nekaj novega in bla bla bla nov začetek, se mi je uspelo prepričati, da začnem pisati diplomo. In spet je potrebno bolj pogosto v Ljubljano, kar mi najbolj ne ugaja. Za kar pa niti ne rabim določenih razlogov, Ljubljana pač ni kaj prida. Tako sem bil po študijskem premoru ponovno v Lj, nerazpoložen za vse, stal na avtobusni postaji tuhtal, kako prav bi prišel gsm aparat z klimo ali vsaj s kaloriferjem, da bi me pogrelo, navkljub ugodni Trontljevi napovedi vremena (namesto, da bi ta stari komunist vsaj enkrat prav napovedal vreme, se ubada z raznimi političnimi opazkami). Tako preklinjam Trontlja in obžalujem, da moji mami vse moje otroštvo ni uspelo me navaditi na dolge gate, ko zaslišim za sabo nekam čudno vreščanje : ˝ Kran! Trboule! KRAN, TROBOULE˝…ubadam se stem, kaj za eno vrsto bi pripisal temu vreščečemu bitju, ko zaznam, da bi lahko bilo to ženska. Samo to mi je še manjkalo sredi tega mraza in Ljubljane…pobesnela ženska! Glede na velikost in rdečo kapo na glavi, bi skoraj da bila palček, a po njenem zajedljivo užaljenem izrazu na obrazu bo kar škrat. ˝KRAN, TRBOULE˝ ponavlja…to bitje z veliko milko v žepu. Ker nisem niti malo pri volji se bavit z čudaki se umaknem temu vreščanju, a verjetno ker sma na postaji sama, pricaplja do mene z vreščečim glasom: ˝tis pa pridn ko si šeu na malco!drugi pa sam mamila jejo˝. Ma kaka malca, če grem na fax…to je bilo vse kar sem rekel, in če si ne bi tako nagnusno nekaj iskala po ustih bi jo še vprašal če se ji meša, a sem raje pripravil za vstop na avtobus, ki se je hvalabogu prikazal. Čudo od čuda tole ženšče, ko bi človek vsaj vedel kaj se ji mota po glavi.

Kmalu po vstopu na bus zaslišim sirene! Nič novega ! Saj se peljem mimo Fužin, kjer sploh ni pomembno če slišiš rešilca ali policijo, razlika je le to, če slišiš policijo se verjetno kje koljejo, če rešilca pa so verjetno koga že zaklali. A celi avtobus zvija vratove in zija skozi okna, kaj je? Pilicija ali rešilec? Tako se vozim do faxa in tuhtam kako naj vstopim k profesorju. Najlažje bi bilo, če bi potrkal in rekel da sem prišel na govorilne ure, a ker se mi je netočnost že preveč zažrla v karakter, sem tudi tokrat govorilne ure že zamudil, če prav sem bil na njih najavljen. In kaj če me vpraša zakaj sem zamudil? Ni mi preostalo mi nič drugega kot to, da se držim dveh mojih stalnih osnovnih pravil: ne laži se, a ne bodi preveč iskren. Tako sem potrkal, vprašal če lahko malo zmotim, da mi ni uspelo v tem gostem prometu pravočasno prispeti iz Maribora. Zlagal bi se če bi rekel da sem hitel, preveč iskren bi bil če bi povedal, da take gužve pa tudi ni, da sem zamudil za celo uro…na srečo, se je vse ok končalo in diplomska je dobila dodatna navodila.

to be continued…

O vsem tem sem začel razmišljati, ko mi je prijateljica poslala novoletni mail: ZAHVALA

Vsem, ki ste mi za leto 2008 želeli vse dobro in najlepše, sporočam da do konca leta še NI bilo efekta!
HVALA IN LEP POZDRAV!

Kaj je to dobro in najlepše? Bomo kdaj sploh zadovoljni ali si bomo vsako leto nesrečni vedno znova zaželeli nekaj ˝nemogočega˝? Le od ljubezni okajen um si upa trditi, da nič ni nemogoče, a tudi ko se zaljubljenemu razgrne dimna zavesa njegovema uma in mu odpre pogled v realnost, bo kaj kmalu spoznal, da si pogosto zastavi previsoke ˝nemogoče˝ cilje.

Poznate zgodbo o hitrem Ahilu in počasni želvi? Ne to ni noben vic…če prav kot se od vica pričakuje da ga razumemo, se pričakuje da razumete tudi tole povsem življenjsko zgodbo iz časov, ko se je Ahil odločil uloviti želvo, a mu to nikakor ni uspelo. Vsakič ko se ji je približal se je ona z svojim tempom premaknila naprej…Logika nam pravi, da bo Ahil želvo ujel in prehitel brez problema. Da bi Ahil prehitel želvo, mora opraviti neskončno zaporedje nalog eno za drugo, kar pa je nemogoče. Prva naloga Ahila je, da doseže točko, s katere je začela teči želva. Da bo prišel do te točke (imenujmo jo točka A), bo potreboval eno sekundo, in ko jo bo dosegel, bo želva še vedno en meter pred njim, na točki B. Ahil mora opraviti drugo nalogo, in sicer priti do točke B, na kateri se nahaja želva. Ko Ahil opravi tudi to nalogo, je želva še vedno v prednosti za 0,1 metra in je na točki C. Ko Ahil osvoji točko C, ima želva še 0,01 metra prednosti in je na točki D. Vidimo, da je po vsaki nalogi, ki jo opravi Ahil, želva še vedno korak pred njim. Po naslednji nalogi bo med njima razlike še 0,001 metra, še naslednji 0,0001 metra in tako naprej. Želvina prednost se zmanjšuje, toda izničila se ne bo nikoli…bo Ahil sploh kdaj zadovoljno ujel želvo?

Čista matematika in takšni ˝matematiki˝ smo tudi mi, ko si vedno znova postavljamo pogoje sreče na tako strogo determiniran način…ko se podimo vsak za svojo ˝želvo˝. Pod krinko ljubezni nevedoč, da nas za njo vodi le poželjenje, kar se izkaže ko našo ˝želvo˝ večkrat zamenjamo dokler na koncu obupano ne pridemo do spoznanja, da smo se ves čas le priganjali za nečim imaginarnim…namesto da bi enostavno rekli ˝ko j… takšno želvo˝, ki je ne dojemamo! Ali lz drugimi besedami lepše povedano…

˝Petletni jezdimo na palici, kakor da bi bila visoka šola…18-letni poljubimo dekle, kakor da bi to bila ljubezen, 30- letni se poročimo, kakor da bi to bila sreča…40-letni težimo k funkcijam, kakor da bi pomenile čast…potem umremo, kakor da bi bili živeli…˝

Ko si nad oblaki so nad teboj še zvezde…lahko si zadovoljen, da jih vidiš ali pa nesrečen ker ne moreš do njih. Ne smeš pa pozabit na pot, ki si jo že prehodil na poti do oblakov in pogledat nazaj na celoto, ki komaj od zgoraj dobi smisel…pogled na vse kaj si doživel na vse kar imaš. Zato vam vsem ob novem letu želim le to, da za trenutek pomislite, kaj vse v življenju imate, česa ste se naučili ne le v preteklem letu ampak v celotnem življenju, da se ne obremenjujete kaj vse še morate dosečti da boste srečni, ampak da ste enostavno srečni ker živite in ker imate možnost, razlog in voljo za življenje.

LP, outside

Umor v disku! Še en naš ˝hripavi˝ =) lepo je posemplal…

Tega videa pa gotovo niso snemali predolgo?

1,2,3,4,5,6,7 vsedo sem se v kijo in nisem bil zaseden =)) seveda ne…danes so aktualne merkle in bmw ji

Zato pa je nimam , koga že?