Outside

Pajki!Sprva sem se jih bal…dokler nisem pri 7 letih dojel neko znano modrost, da česar se bojiš s tem se moraš najbolj soočiti, da strah zgine. In tako sem vso poletje tekal okrok hiše s praznim glažem od murk!

Moj prvi ujet pajek je bil Benjami, tak mali, da ko sem ga pokazal mami se je začudla: ˝pa kaj mi prazn glaž kažeš˝!? Pa v bistvu niti ni bil pajek, bil je pajkovec (južina). In če prav so južine že same po sebi suhe južine, mi je to ujeto uspelo še bolj sestradat, saj sem pozabil napikat lukne v pokrovu.

Drugi ujet pajek je bil Lado, osji pajek, ki me je nekega dne tako prestrašil, da sma ga z bratrancem zazidala v zapor iz legokock, seveda sma dodala okna od koder sma ga opazovala. To je bil prvi prav pajek, ki pa ni dočakal dneva ujetništva, saj nama je v ihti da bi zapor pokazala bratu, vse skupaj zletelo na tla. In ko je začel pajek lazit po na sveže pobrisanih ploščicah nisem imel drugega pri roki kot supergo s katero sem ga klofnil da se je na ugabno široko zeleno razmazalo. ˝Tak pa lahko spet gor obrišem˝ je zajamrala mama, ko je odstranjevala pajkovo truplo s kraja zločina.

V tretje gre rado in tako sem tretjega pajka pošteno vnovčil, če prav je bil najbolj navaden črni kletni pajek, al kak bi se takim reklo. Bil pa je že skoraj da kosmat zato sem mu dal ime Damjan, po sošolcu, ki je bil že v petem razredu kosmat. Za Damjana (pajka) sem dobil petko pri biologiji (ki pa ni štela enako kot odpisan test, ampak vseeno…petka v redovalnici, ni kr tak!). Sledilo je še par pajkov v mojem življenju, kateri pa se nikakor niso mogli navadit na življenje v glažu. Ene sem pustil na soncu, misleč da jim vroče paše in so poginli druge pa sem dal v temo, da jim bo tam bolj všeč in tudi ti so običajno poginli.

Sem se pa zelo dobro razumel z zadnjim pajkom mojega življenja, Čarlijem. Tega pa nisem zapr v glaž ampak sem ga imel na mizi za učenje v Ljubljani. Tam je bil več kot pol leta, a sem se neke noči predolgo učil, da mu je verjetno dopizdlo to svetenje, in je spokal kufre in šel…pa še mrežo je spakiral se mi zdi. Sam je bil ded!

Tako živim kakšni dve leti, brez pajkov v mojem življenju in moram priznat, da je res dolgčas. Benjamin, Lado, Damjan in Čarli…res carji v mojem spominu! A ponovno je posijala lučka upanja ko se je danes na vratih pojavila Metka z dvema pajkoma (ena je pajkica). Tako vam predstavljam Metko in Bojča (Acanthoscurria geniculata in Brachypelma verdez). Južnoameriška simpatična pajka (Brazilija in Mehika).

Bojč

Meti

Sprva se je zalomilo pri imenih, saj je blo treba prvič dat pajku žensko ime in tudi določena imena so nekaterim šla v nos. Ampak nič hudega zaj sta pajkota lepo na varnem v moji sobi in prav všeč sta mi ne glede na pripombe mame da bo mi ˝živina˝ spet pobegnila ( še spomnim se ko so nam pobegnile miši iz kleti in se namnožile, da jih je mrgolelo v kleti…) pa doro pajek ni miš!