Outside

Obvezen obisk!

Kaj se zgodi če se sparita Jack Russell terier…

in Labradorec…

Dobimo Bobya

Ja…to je moj Boby, zaenkrat ga še ne poznam dovolj dobro…bom pa gotovo napisal kaj več o njem, ko ga boljše spoznam

Pa se je poslovil od mene po 14 letih prijateljstva. Vse se je zgodilo tako hitro in nepričakovano, a k sreči mi je dal prložnost se posloviti od njega in mu zaželeti lepo nadaljevanje na drugi strani. Vedno znova se mi v mislih rojevajo vprašanja, kdo me bo vsakič veselo pričakal na vratih ne glede na to v kakšnem stanju pridem (včasih me je celo poscal od veselja:) ) , kdo me bo zbudil zjutraj in me preganjal, da ga spustim iz sobe, kdo bo nadležno skakal po obiskih in jih sumljivo ovohaval…kdo bo preganjal mačke okrok hiše in kdo bo ob živce spravljal staro tečno sosedo…kdo bo zbudil celo hišo, ko se bom z lubico tihotapil v sobo in kar bom najbolj pogrešal je, kdo me bo ob slabih dnevih in trenutkih spravil v dobro voljo in me nasmejal…težko ga bo kdo kmalu nadomesti. Vselej mi bo ostal v spominu in tudi njegovo prvo in zadnjo solzo, ki sem jo opazil med njegovimi zadnjimi izdihljaji…pa naj še kdo reče, da živali ne čutijo in ne vedo kaj se dogaja…točno je vedel, da si takrat zadnjič zrema v oči…a vseeno me je gledal hvaležno in ljubeče, kot da mi je hvaležen, da sem se odločil za njegovo smrt. In kaj mi je preostalo drugega? Težko je bilo že teh nekaj dni opazovati njegove muke, težko je bilo poslušati ves trud, ki ga je moral vložiti v vsak vdih in mu držati glavo po konci, da je lahko pil…razumel sem vsak njegov pogled, ki mi je govoril, da je čas za slovo. Tako sem se moral sprijazniti z nasvetom živinozrdravnika, da je bolje da se odločim za usmrtitev. Končala sma na Šentiljski, kjer sma tudi začela njegovo cepljenje…see ya Nero do takrat pa…I´ll be missing you zelo zelo zelo…