Kaj dela ljudi srečne? To tuhtam in opazujem že lep čas ob vsaki interakciji z ostalimi skupki molekul in atomov, ki jim pravimo ljudje. V tej interakciji sem ljudi vedno delil na + in -. Na energije, ki iščejo nekaj kar jih bo privlačilo ali se ponujajo, da so privlačne. In v tej privlačnosti sem dojemal že dosti ljudi. Nekatere sem spoznal, nekatere pa le opazoval. Oboje mi predstavlja veliko zadovoljstvo in največkrat v tem mojem ˝hobiju˝ me zanima, kaj dela ljudi srečne.
Največja sreča je občutek, da si. (Benjamin Disraeli)
V enem iz med mariborskih podhodov sem pogosot opazil starca, ki igra harmoniko. Imel je sivo dolgo brado kot kakšen dedek od Hajdi in takoj sem obžaloval, da nimam kamere, zato sem moral za trenutek obstati in tega človeka resno opazovati, da sem si za vedno zapomnil izraz na njegovem obrazu…vlekel je harmoniko sem in tja in iz nje privabljal melodijo pesmi My way (Frank Sinatra). In zvenelo je odlično (če prav nisem nek pristaš harkmonike). Zdel se mi je srečen ob svoji harmoniki in srečen, da lahko nekomu igra…če prav so ga mnogi gledali z pomilovanjem, hodili mimo ne da bi se ustavlili, nekateri so z mrkimi pogledi dvigali glavo proti starcu, drugi so iz usmiljenja brskali po denarnicah…jaz pa sem stal, poslušal in čutil da sem. Kako malo je potrebno, da ti nekdo polepšal dan!
Ena izmed najbolj žalostnih stvari, ki jih vem o človekovi naravi, je ta, da vsi skušamo odlagati življenje. Vsi sanjamo o nekem čarobnem nasadu vrtnic onkraj obzorja - namesto da bi uživali ob pogledu na vrtnice, ki danes cvetijo pred našim oknom. (Dale Carnegie)
Tako sem pogosto hodil po trgovini na Viču in v vsem dolgčasu, ki se je pogosto kot jutranja megla v Ljubljani, pojavljal med mojim študijem, sem se odločil posvetiti nekaj dragocenega časa mojemu hobiju…opazovanju ljudi. Moški srednjih let v kravati parkira svojega cayenna pred trgovino. Urejeno eleganten visoke postave…na prvi pogled bi rekel, ta pa mora biti srečen! Verjetno ga doma čaka velika hiša, žena in otroci. A bolj ga opazujem bolj opazim na njem neko nervozo. Živčno hodi po trgovini in se ustavlja pred policami v katere zre popolnoma nezainterisiran, bolj kot sem jaz kadarkoli neumno zijal v tablo pri matematiki (ni me nikdar niti malo zanimala). Seveda…telefonira in se pol glasno pogovarja, verjetno išče nek diskreten kotiček trgovine in se sploh ne zaveda, da strmi v izložbo čipsov, kjer sem se moral ne glede na njega obvezno ustaviti. Kaj ima ta človek od tega da je tako nervozen in na čase skoraj da paničen? Ga to tako zelo osrečuje? Verjetno me niti ni opazil, a je vseeno zdrvel nekam naprej. Ob vsej tej kravatarjevi ihti sem se spomnil na pregovor: ˝srečni ljudje ne gledajo na uro˝ kam se mu je le tako mudilo. Za njim sem opazil moškega v modrem zapackanem delavskem pajacu, ki je pred seboj tiščal voziček….izgledal je tako utrujen in zdelan, da se mi je zdelo, da bi bil zanj že prazen voziček pretežek. V vozičku je imel nekaj konzerv, kruh, mleko in verjetno je to predstavljalo njegov vsakodnevni obrok po napornem dnevu. A kljub vsej utrujenosti, sem na njegovem obrazu opazil neko spokojnost…srečo in zadovoljstvo ob koncu napornega dneva, zdel se mi je srečen ob nekaj konzvervah mesnega doručaka in štruci kruha med tem kot pri moškemu v kravati, ki je brez nakupa zdrvel iz trgovine tega ni bilo opaziti kljub cayennu parkiranemu pred trgovino.
Dobro, če je sreča ženska, je zato dobrosrčno dekle. (William Shakespeare)
Če bi moral srečo razdeliti na tri dele bi tretjino v mojem življenju gotovo predstavljale ženske. Pa še bolj zanimivo jih je opazovati, kot pa kravatarje ali moške v zapackanih pajacih. Pogosto sem se iz Ljubljane vračal z vlakom. Poiskal sem svoj kupe in se udobno namestil (iskreno) v upanju, da se pridruži kakšna dobra deklina in kot nalašč je običajno prišla kakšna zategnjena, ki je vso pot brala. Tako sem se enkrat frajersko razkomotil kolko sem dolg in širok, ko je vstopila punca vsa v črnem: ˝je prosto?˝ iz zajbancije sem mislil nekaj ziniti, a sem se tako zaletel z jezikom da sem začel jeclati: ˝j..jj jj ja je no!˝ In sem se povlekel v drugi kot kabine, kot da bi ženska smrdela. Verjetno je mislila da sem malo trčen. Potegnila je knjigo z rdečimi platnicami in začela brati. Prav pasala je ta rdeča barva zraven njene črnine. Ko sem jo iz svojega kota srepo opazoval sem opazil, da ima zelo tanek vrat in v vsem opazovanju sem pozabil zaznati, da me nepremično gleda tudi ona in nasmehnila se je. Boste rekli Miha ti si čudn ampak s tem mi je polepšala dan. Končno ena ko ni zategnjena, če prav bere in ima zelo tanek vrat…
Na kolesu sreče se vozijo štirje: eden se vzpenja, drugi se spušča, tretji je na vrhu, četrti na dnu. (nemški pregovor)

Osebo na sliki sem posnel pred kakšnim letom v Ljubljani. Dolgo sem sedel na klopci in iskal srečo na njem, a te sreče ni bilo od nikoder. Zanimalo me je kaj bi ga osrečilo? Ali je to res denar, ki mu ga podarimo? Dvomim, ker verjetno mu tako ne ostane kaj dosti. In kot že pogosto v mojem hobiju, sem se tudi tokrat počutil poplnoma nemočnega…
Dostikrat sem razmišlal, kaj vse bi zamudil če ne bi hodil na vlak, avtobus…če ne bi kdaj šel kam peš in če bi se vedno udobno pripeljal z avtom na željeno mesto. Zamudil bi dosti ljudi in obrazov in bilo bi dolgočasno. Oseba na sliki je Glavica, znan Bresterniški posebnež, ki pogosto dela zdrahe tudi v Mariboru. Tako sem ga nekoč opazoval na avtobusu. Če prav sma bila na njen edina, se je neprestano z nekom pogovarjal z nekom navideznim. In kaj kmalu sem dobil občutek, da se pogovarja z ženo: ˝ne ne…a ne…ne boš me več zajbavala, le idi ! jaaaa idi ja! ne ne ne…kaj? nee? …˝ in tako ˝sta˝ se prepirala v nedogled. Kot vidite na sliki je imel možakar nabrane rože in pogosto ga vidim z rožami se klatiti po mestu. Izstopila sma na isti postaji in sem ga povprašal, če ga lahko slikam, saj se mi je zdel zelo zanimiv. Z veseljem je privolil in bil je videti zelo vesel, da ga končno nekdo ne nadira in da ga končno nekdo ne krega…ko sma se poslovila se je obrnil in nadaljeval pogovor z ˝ženo˝: hjaa, si ti vidla, to pa ni kr tak…˝ ko sem se bolj pozanimal o njem sem ugotovil, da je takšen od kar mu je umrla žena in da ji še vedno prinese rože, ko pride domu. Sprva bi si mislil, da je eden iz med tistih, ki so na dnu, a vseeno v vsej svoji nesreči je s svojim kolesom sreče na vrhu.
Sreča je kot sonce. Ko je najlepša, zatone. (Ivan Cankar)
Ob tem vsakodnevnem opazovanju srečam srečne in nesrečne ljudi. Biti srečen se mi zdi eden najbolj ˝globalnih˝ ciljev človeštva. Razlikujemo se le v tem, v čem jo najdemo. Omenil sem že kaj predstavlja tretjino moje sreče (ostala deleža naj ostanega skrivnost in ne…ni to čips) kdo drug jo najde v denarju in nekdo v duhovnosti…pomembno je le, da se ne vstrašimo njenega zatona, saj tudi sonce vsako jutro ponovno vzide.
LP , Outside






22.09.2008 ob 05:38
Srečo je treba iskati v sebi. In vedeti, da to ni vsesplošno stanje, ki je vedno prisotno. Je le občutek, ki a je treba takrat, ko ga začutimo, izživeti v čimbolj polni meri, ker lahko zelo hitro mine. Ko mine, se velikokrat ustrašimo, da ne pride več nazaj, premalo pa se zavedamo, da so tudi negativne stvari, ki se nam dogajajo, le vmesna postaja na poti, ki vodi do ponovnega uspeha, ki spet ponuja občutek sreče. Veliko ljudi sreče niti ne opazi. Ker si toliko prizadevajo, da jo ujamejo, da takrat, ko jo, nekako spolzi mimo njih. Najbrž zato, ker si ne znajo postavljati pravih ciljev. Če nimaš cilja, tudi sreče ne dohitiš. Le tavaš nekje v njeni senci in je nikoli ne dosežeš.