Danes je petek in jaz delam, delam do 2.30, a če bom to še dolgo ponavljal, se bom komu še zasmilil…moji aktivni petki in ponočevanja so se začeli, ko sem po Bresternici s pajdaši strašil starejše vaščane, ki so bili vsi prestrašeni od takrat aktualne serije Dosje x. Od metanja vrtnih pridelkov na balkone (prav zanima me, kaj si je mislila soseda, ko je zjutraj našla na balkonu korenje in čebulo, verjetno so imeli tisto soboto za kosilo zelenjavno juho)do trkanja po oknih, ko smo gospo Šnajder (soseda malega Bojča) ob gledanju Dosje x prestrašili do te mere, da se je čez nekaj mesecev odselila. To so bili petki, sedaj pa sedim v Koloseju in se smilim samemu sebi in verjetno tudi že vam V srednji šoli sem odkril Maribor. To bi lahko primerjal z odkritjem ognja v zgodovini človeštva. Odkril sem punce, v bistvu sem ugotovil, da jih je veliko! In pogosto se je srednješolski petek končal v prijetnejši družbi kot dans (računalnik). Tako sem nadaljeval do faxa in mojega bivanja v Ljubljani (o tem več, v objavi Absolvent iz Ljubljane). Če je pomenilo odritje Maribora dobro zabavo, je pomenilo odkritje Ljubljane dolgčas. A, da mi ne bi bilo preveč dolgčas, sem odril kompas za težave, ki sem mu zvesto sledil…Od skoraj da noseče punce, ki me je cel mesec spretno vlekla (za nos seveda), da je noseča. Ne bom pozabil, kako je besnela, ko mi je omenla, da je noseča in sem vprašal: ˝ja pa skom pri bogu si zaj na enkrat noseča?˝, enostavno še nisem bil pripravljen. Torej od ˝noseče˝ punce do skakanja čez plot, kronično izgubljanja telefonov in razbijanja zob lastnih in tujih, trganja plakatov in bežanja pred policaji…a na srečo je tale kompas težav prenehal delovati ali pa sem mu nehal slediti. Tako sem pristal tukaj, na ta najbolj praznični dan v tednu, na delu v petek zvečer. Zdaj pa rečite če nisem postal priden?

Zbogom šolske klopi!

Po nekaj mescih, ko sem bil že bolj pogumen sem naletel na sošolca, ki me ni razumel, ali pa me ni želel razumet. Človeka imenujem pritlikav ljubljančan, ki mi je paral živce s trkanjem kulice po radiatorju. Pk pk pk…pk pk pk…in jaz ves živčen še par dni po tem, se odločim da se drugič sam vsedem k radiatorju. In na drugi uri, kot nalašč je ded spet zraven radiatorja, kaj doma nimajo gretja ali pa me res tako zelo rad živcira, ne glede na to sem se odpravil proti njemu : ˝bejži bek, se bom jaz dans tu vsedo!˝ Vem, da bi lahko bil mogoče bolj prijazn, a ta tip me je delal še bolj živčnega kot počasne prodajalke v Merkatorju. ˝živjo, kva pomen to bižbek?˝ to sem dobil v odgovor…bižbek? Nekaj časa sem stal in tuhtal, če me ima za norca…paaa bejži bek sem si mislo, pa ne tuli po žabarsko…potem sem skužil, da je verjetno sestavil moj bejži bek v nekakšnega bižbeka, žival, ki se ravno kar plazi pod klopjo. ˝Kaj bi lahko se jaz zraven radiatorja vsedel?˝ … ˝ma kva Šumi, a doma nimate gretja˝… (Šumi so me klicali sošolci na faxu) pa sem dobil nazaj kar sem si prej mislil zanj, ko mi je tako že lezel dekl čez glavo in sem pomislil, da foter doma že fajn zakuro, v domu pa nam bol bogo grejejo…se je pritlikavi vstal in mi prepustil kraljevo mesto ob radiatorju, ki pa ni bil kaj prida topel.

Zbogom avtobusi!

Že od nekdaj ne maram avtobusov. Ne praznih in ne natrpanih! Pri njih je tako ali tako znano, če hočeš zgodaj pozimi staknit gripo idi ob 7.30 na avtobus in ni hudič, da ti vsaj en ne bo kihnil ali smrkal v fris. In kaj mora mali Tona naredit da doživi prag živčnega zloma? Na dan, ko so penzije mora na avtobus, in bo dovolj živčn za par dni. Penzionisti…nikdar si nisem mislil, da so lahko tako težki. In prav bolje bi jih blo imenovati upognjenci kot upokojenci, a dobro…vsi bomo enkrat stari ne? In na njih naletim, če se jim še tako zelo želim načrtno izogniti…tudi če je bil prazen avtobus, ko me je kakšna stara vešča prosila, če se pomaknem bolj noter, da bo prisedla. Potem pa je negodovala in jamrala, kak ne more vstajat, ko sem izstopil pred njo, ja pol bi se pa vsedla kam drugam al pa magari vlegla na zadnje zice, če ji je vse tak težko! V primeru gužve, pa raje ne bi omenjal, kako so želeli vsi hkrati zdrveti z busa ko smo se ustavili pri pošti! Če so prej komaj stopicali in šepali po avtobusu, so bili v tem tekmovanju kdo bo prej vnovčil penzijo na kasi, pravi atleti!

Zbogom čistilka Jelica!

V domu smo imeli najmanj 8 čistilk, a slišalo se je samo ene! Jelice…svojo kamro je imela ravno nasproti moje sobe. Tako me je vsako jutro že od 6.00 obvezno čakala pri odprtih vratih, s čikom v lapah kak sem letel z svojo batino na wc (zjutraj pač imamo včasih težave z…če dam dlako z jezika, mamo trdega…) in tako sem običajno divjal čez hodnik z dvignjenimi boksarcami, ko sem za seboj slišal: ˝oj joooj joooj, pa ne mimo! da ne bo spet mimo! pa vodo potegni…˝ampak samo, da sem scal, pa tudi če je šlo mimo…lakše se diše sem si mislil po opravljenem uriniranju, ko je že stala za mano: ˝kdo hrani tiste smeti že 14 pred vrati?˝ fak…14 dni že, sem si mislo in ni mi preostalo drugega, da sem krivdo zvalil na cimra (bratranec Jure), češ da je on zadolžen za odvoz smeti, a sem si obljubil, da jih ob priliki le odnesem. Prav pošteno smo nahecali tole Jelico včasih. Ko sem imel na obisku kolega iz Poljčan sem mu dal nasvet: ˝stari! ti samo tiho bodi zjutraj če te bo kaj spraševala, pa reči ingliš plis, ingliš, tak ti ne bo gnjavla, ker bo mislila, da si tuj študent˝. In res drugo jutro, začopati kolega na wc ju. ˝ti crni stoj!Ti pa nisi od tu?!˝ in kr slišal sem ga še na pol pijanega: ˝ingliš ignliš…˝ in je mel mir, ki ga pa nisem imel jaz, ko sem malo za njim šel v kopalnico. ˝kaj je to za en?˝ ker sem se malo spozabil sem rekel…˝to je kolega iz ˝Poljčan˝ hm to je v Franciji če vete?˝ in že je modrovala kak ve, da je to v franciji…čez eno uro sem jo slišal razlagat moji sosedi: ˝Miha ima pa danes obisk iz Francije iz Poljčan˝…

Bila je huda mravljica šest šrnih nog je imela. Je migala, je vohala, je čisto ponorela. Oj mravljica požrešnica, le kaj je naredila? Še bika je pohrustala, samo roge pustila. Seveda to je čisto res, le kaj se bik šopiri? Šest črnih nog ima mravljica, a bik ima le štiri. Če slišiš hudo mravljico po svetu godrnjati. Obrni se in steci proč, kar zmorejo podplati! Seveda to je čisto res, le kaj se bik šopiri? Šest črnih nog ima mravljica, a bik ima le štiri. Če slišiš hudo mravljico po svetu godrnjati. Obrni se in steci proč, kar zmorejo podplati!

Tako bi pel v nedolged vsako jutro ko sem se odpravljal v vrtec, če me ne bi mama opomnila, da se naj podvizam ker sma že pozna… Vsakdo ima svojo #1 pesem iz otroštva…in moja je Huda mravljica. Zdaj pa povejte če ni dobra ta zimzelena pesnitev? Pesem, ki se mi jo je po dolgem času spet zaluštalo

LP, mali Tona

Največja sreča je občutek, da si. (Benjamin Disraeli)

V enem iz med mariborskih podhodov sem pogosot opazil starca, ki igra harmoniko. Imel je sivo dolgo brado kot kakšen dedek od Hajdi in takoj sem obžaloval, da nimam kamere, zato sem moral za trenutek obstati in tega človeka resno opazovati, da sem si za vedno zapomnil izraz na njegovem obrazu…vlekel je harmoniko sem in tja in iz nje privabljal melodijo pesmi My way (Frank Sinatra). In zvenelo je odlično (če prav nisem nek pristaš harkmonike). Zdel se mi je srečen ob svoji harmoniki in srečen, da lahko nekomu igra…če prav so ga mnogi gledali z pomilovanjem, hodili mimo ne da bi se ustavlili, nekateri so z mrkimi pogledi dvigali glavo proti starcu, drugi so iz usmiljenja brskali po denarnicah…jaz pa sem stal, poslušal in čutil da sem. Kako malo je potrebno, da ti nekdo polepšal dan!

Ena izmed najbolj žalostnih stvari, ki jih vem o človekovi naravi, je ta, da vsi skušamo odlagati življenje. Vsi sanjamo o nekem čarobnem nasadu vrtnic onkraj obzorja - namesto da bi uživali ob pogledu na vrtnice, ki danes cvetijo pred našim oknom. (Dale Carnegie)

Tako sem pogosto hodil po trgovini na Viču in v vsem dolgčasu, ki se je pogosto kot jutranja megla v Ljubljani, pojavljal med mojim študijem, sem se odločil posvetiti nekaj dragocenega časa mojemu hobiju…opazovanju ljudi. Moški srednjih let v kravati parkira svojega cayenna pred trgovino. Urejeno eleganten visoke postave…na prvi pogled bi rekel, ta pa mora biti srečen! Verjetno ga doma čaka velika hiša, žena in otroci. A bolj ga opazujem bolj opazim na njem neko nervozo. Živčno hodi po trgovini in se ustavlja pred policami v katere zre popolnoma nezainterisiran, bolj kot sem jaz kadarkoli neumno zijal v tablo pri matematiki (ni me nikdar niti malo zanimala). Seveda…telefonira in se pol glasno pogovarja, verjetno išče nek diskreten kotiček trgovine in se sploh ne zaveda, da strmi v izložbo čipsov, kjer sem se moral ne glede na njega obvezno ustaviti. Kaj ima ta človek od tega da je tako nervozen in na čase skoraj da paničen? Ga to tako zelo osrečuje? Verjetno me niti ni opazil, a je vseeno zdrvel nekam naprej. Ob vsej tej kravatarjevi ihti sem se spomnil na pregovor: ˝srečni ljudje ne gledajo na uro˝ kam se mu je le tako mudilo. Za njim sem opazil moškega v modrem zapackanem delavskem pajacu, ki je pred seboj tiščal voziček….izgledal je tako utrujen in zdelan, da se mi je zdelo, da bi bil zanj že prazen voziček pretežek. V vozičku je imel nekaj konzerv, kruh, mleko in verjetno je to predstavljalo njegov vsakodnevni obrok po napornem dnevu. A kljub vsej utrujenosti, sem na njegovem obrazu opazil neko spokojnost…srečo in zadovoljstvo ob koncu napornega dneva, zdel se mi je srečen ob nekaj konzvervah mesnega doručaka in štruci kruha med tem kot pri moškemu v kravati, ki je brez nakupa zdrvel iz trgovine tega ni bilo opaziti kljub cayennu parkiranemu pred trgovino.

Dobro, če je sreča ženska, je zato dobrosrčno dekle. (William Shakespeare)

Če bi moral srečo razdeliti na tri dele bi tretjino v mojem življenju gotovo predstavljale ženske. Pa še bolj zanimivo jih je opazovati, kot pa kravatarje ali moške v zapackanih pajacih. Pogosto sem se iz Ljubljane vračal z vlakom. Poiskal sem svoj kupe in se udobno namestil (iskreno) v upanju, da se pridruži kakšna dobra deklina in kot nalašč je običajno prišla kakšna zategnjena, ki je vso pot brala. Tako sem se enkrat frajersko razkomotil kolko sem dolg in širok, ko je vstopila punca vsa v črnem: ˝je prosto?˝ iz zajbancije sem mislil nekaj ziniti, a sem se tako zaletel z jezikom da sem začel jeclati: ˝j..jj jj ja je no!˝ In sem se povlekel v drugi kot kabine, kot da bi ženska smrdela. Verjetno je mislila da sem malo trčen. Potegnila je knjigo z rdečimi platnicami in začela brati. Prav pasala je ta rdeča barva zraven njene črnine. Ko sem jo iz svojega kota srepo opazoval sem opazil, da ima zelo tanek vrat in v vsem opazovanju sem pozabil zaznati, da me nepremično gleda tudi ona in nasmehnila se je. Boste rekli Miha ti si čudn ampak s tem mi je polepšala dan. Končno ena ko ni zategnjena, če prav bere in ima zelo tanek vrat…

Na kolesu sreče se vozijo štirje: eden se vzpenja, drugi se spušča, tretji je na vrhu, četrti na dnu. (nemški pregovor)

Osebo na sliki sem posnel pred kakšnim letom v Ljubljani. Dolgo sem sedel na klopci in iskal srečo na njem, a te sreče ni bilo od nikoder. Zanimalo me je kaj bi ga osrečilo? Ali je to res denar, ki mu ga podarimo? Dvomim, ker verjetno mu tako ne ostane kaj dosti. In kot že pogosto v mojem hobiju, sem se tudi tokrat počutil poplnoma nemočnega…

Dostikrat sem razmišlal, kaj vse bi zamudil če ne bi hodil na vlak, avtobus…če ne bi kdaj šel kam peš in če bi se vedno udobno pripeljal z avtom na željeno mesto. Zamudil bi dosti ljudi in obrazov in bilo bi dolgočasno. Oseba na sliki je Glavica, znan Bresterniški posebnež, ki pogosto dela zdrahe tudi v Mariboru. Tako sem ga nekoč opazoval na avtobusu. Če prav sma bila na njen edina, se je neprestano z nekom pogovarjal z nekom navideznim. In kaj kmalu sem dobil občutek, da se pogovarja z ženo: ˝ne ne…a ne…ne boš me več zajbavala, le idi ! jaaaa idi ja! ne ne ne…kaj? nee? …˝ in tako ˝sta˝ se prepirala v nedogled. Kot vidite na sliki je imel možakar nabrane rože in pogosto ga vidim z rožami se klatiti po mestu. Izstopila sma na isti postaji in sem ga povprašal, če ga lahko slikam, saj se mi je zdel zelo zanimiv. Z veseljem je privolil in bil je videti zelo vesel, da ga končno nekdo ne nadira in da ga končno nekdo ne krega…ko sma se poslovila se je obrnil in nadaljeval pogovor z ˝ženo˝: hjaa, si ti vidla, to pa ni kr tak…˝ ko sem se bolj pozanimal o njem sem ugotovil, da je takšen od kar mu je umrla žena in da ji še vedno prinese rože, ko pride domu. Sprva bi si mislil, da je eden iz med tistih, ki so na dnu, a vseeno v vsej svoji nesreči je s svojim kolesom sreče na vrhu.

Sreča je kot sonce. Ko je najlepša, zatone. (Ivan Cankar)

Ob tem vsakodnevnem opazovanju srečam srečne in nesrečne ljudi. Biti srečen se mi zdi eden najbolj ˝globalnih˝ ciljev človeštva. Razlikujemo se le v tem, v čem jo najdemo. Omenil sem že kaj predstavlja tretjino moje sreče (ostala deleža naj ostanega skrivnost in ne…ni to čips) kdo drug jo najde v denarju in nekdo v duhovnosti…pomembno je le, da se ne vstrašimo njenega zatona, saj tudi sonce vsako jutro ponovno vzide.

LP , Outside

(Bi me prenašali takšnega?)

Torej brkov ne bo…frizura pa se še ne ve kam se bo obrnila v glavnem…navadite se me na kapo za kakšnih 6 mescev. Bi pa bilo zanimivo raziskati, kdaj so se začeli briti prvi kosmatinci, ki so prilezli iz jam ali popadali z dreves…oz. če smo bolj krščansko usmerjeni…kdaj je dal Bog Adamu in Evi prve giletke?

Mokro britje

Po kakšnih treh letih guljenja s strojčkom…mi je padlo na misel, da bi se ponovno obril po ˝Beckamovo˝.

Ampak wauuu ne…zlokma, ko bi to bilo tako enostavno kot zgleda na tej sliki. Verjetno je bil pred snemanjam večkrat depiliran, saj s tem mokrim sranjem se vsekakor ne da obriti vse na en poteg. In jaz tudi nisem tak zaraščene sorte, da mi ni ta supa dupa gillette kos. Za to britje sem porabil več kot pol ure, da ne omenjam kje vse sem iskal peno po britju, kolikokrat sem zaklel v kopalnici…ni to to! Če ma Beckam se čas brit po pol ure tudi prav. meni to ne koristi!

In še se najdejo ˝fakini˝ ki verjetno za velike dnare delajo reklamo za nekaj kar sploh ne deluje!

Ko sem tako sredi večera stal v kopalnici pred ogledalom in preklinjal Beckama in pekočo mentolovo peno…mi je kasneje mama razložila, da bi lahko pri 25 letih že obvladal mokro britje…a preveč je treba pri tem pazit!Kot pri seksu brez kondoma…kjer so za razliko od britja izumili kontracepcijske tablete. Zakaj nihče ne izumi takšnih tablet za britje? Verjetno bi Gillette kmalu propadel, Beckam in druščina pa bi uspešno reklamirali depilacijske tablete. A ker tega še nisem zasledil, mi ne ostane drugega kot strojček, kateri te ne poreže pa če si še tako zelo nespreten, lahko ga napolniš, vzameš kadarkoli, se pobriješ kjerkoli…Če sem že tolikokrat omenil nogometaša pa naj še zaključim po nogometno. Po vseh teh preizkušnjah je suvereno 3:0 za strojček, pa če se Beckam še tako zelo trudi reklamirati mokro britje!

LP, mali Tona

Malo smo v stanju

V glavnem ni da ni…blo je res pestro. Video posnetki so še v obdelavi!

LP, mali Tona

Lance is back!

In tokrat nas preseneča nekdaj odpisani Lance Armstrong, se vrača na Tour de France pri njegovih 37 letih. Je rekorder po zmagah na Touru (7) in zanima me ali je tudi njega obsedlo število 8 kot je to letos Phelpsa na olimpijskih igrah. Kar je Lance preživel in prebolel večina ve in pri tem kapo dol mu ne morem oporekati. Najuspešnejši kolesar vseh časov, kateri kljub velikemu porastu dopinga ni bil nikdar pozitiven. Naslove je osvojil zapored od leta 1999 do 2005. Sam še zdaj občudujem njegov boj in vztrajnost v borbi proti bolezni in kasneje v borbi z Tourom.

Doping? Pojavlja se pa vedno več dvomov o pristnosti njegovih rezultatov. Doping…na kratko so snovi umetnega izvora, ki tako ali drugače vplivajo na športnika. Pri vsakem doping testu pa so določljive meje, katerih ne smeš presečti. To omenjam zato, ker je bil pri vsakem predtekmovalnem testu, Lance strogo na meji tega testa. Da lažje rezložim kaj to pomeni. Če merimo nivo neke snovi v krvi (npr.eritropoetin) ima vrhunski športnik v normalnem stanju nivo te substance na nivoju 23 (le primer, te kolečine se pojavljajo v krvi v drugačnih enotah). Če ta substanca naraste preko nivoja 50, je športnik padel na doping testu. Med 50 in 23 je velika razlika? In vsa umetnost dan današnjega dopinga je, da športniki vzdržijo nivo pod prepovedano mejo. Torej idealno bi bilo na 49,9 in doping test bi bil negativen. Kadar ujamejo športnika na dopingu ima običajno za zelo majhno vrednost prekoračeno to mejo npr. 51 enot. In ponovno se lahko vprašamo. Kakšna je razlika med dovoljenimi 49 enotami in 51, če ima v normalnem stanju športnik približno 23 enot te substance v krvi? Antidopinška komisija v določenih pogledih jasno dovoljuje uporabo dopinga do predpisanih mej. Torej vsi športniki imajo možnost uporabo dopinga znotraj dovoljenih mej. A vprašanje je kateri športnik si lahko privošči takšen team, ki bo tako natančno izvajal doping, da se ta meja ne bo prekoračila??? Tukaj vsa stvar postane nepravična, saj se uspeh v športu ponovno pogojuje z denarjem.

Zakaj to omenjam pri Armstrongu? Ker je imel na vsakih predtekmovalnih testiranjih nivo določene snovi na meji, torej v našem primeru na 49. Marsikdo trdi da je to zaradi njegovega zdravljenja proti raku. A to trditev se hitro ovrže z razultati testiranj po tekmovalni sezoni, ko se je njegov nivo te snovi spustil na normalnih 23 enot, kar pa v predtekmovlani sezoni ponovno naraste blizu meje dovoljenega, a je ne prestopi! Torej hitro lahko sklepamo, da za Armstrongom stoji nek profesionalen znastnveni team, ki mu omogoča prakticiranje dopinga tik pod mejo dovoljenega in ravno v tem se dela krivica do športa, do ostalih športnikov, ki ne premorejo takšnega teama in so v želji po uspehu prepuščeni manjši strokovnosti in znanosti pogosto tudi samemu sebi, kar se pa odraža na nekonkurenčnosti ali pa na pozitivnih doping testih (tudi Jolandi ČeplaK se ni obneslo).

Kakorkoli gledamo je Lance Armstrong na nek način fenomen. Uspeva mu kar ne uspeva nikomur (pa če se še tako zelo trudijo, mu uporabe prepovedanega dopinga ne morejo dokazati). Da pa vzamemo iz njegovih ˝uspehov˝ še kaj pozitivnega naj omenim, da je eden iz med športnikov, ki zelo dosti (največ)prispeva k boju proti raku, kar je lahko velik plus teh njegovih uspehov (pa če prav je bil prisoten takšen način uporabe dopinga). Naslednji Tour bo zagotovo zanimivejši od letošnjega in kdor ga še ni videl kolesariti mu priporočam, da si ga ogleda.

LP, Outside

Če pogledam nazaj v svoja najstniška leta, smo prav tako izražali neko uporništvo in bili zasvojeni z biti Eminema, popularen je bil celo satanizem in nošenje raznih ˝poganskih˝ in narobe obrnjenih krščanskih simbolov v glavnem bili smo uporniki na svoj način, 90-tim letom primeren. Vse to nas je počasi minilo in nekako smo se izoblikovali v ˝odraslo osebo˝…

Torej Rebelde mladinska serija s ciljno popilacijo med 12 in 15 letom je prav lepo uspela med ˝mularijo˝ (če se lahko tako nežaljivo izrazim) in nič ni narobe saj je znano da se ljudje, otrok…v tem obdobju na nek način išče, razvija svoja stališča in pogled na svet in rabi nek svoj svet, svoje idole…in prav te najdejo v omenjeni nadaljevanki. Sam nisem pristaš te nadaljevanke, nekako me ne pritegne, sem si pa ogledal kakšen del ali dva. Opazno prikazuje svet in dogajenje v njem na nivoju najsntika, otroka in tako sporoča ˝upornikom˝ da niso edini, ki imajo težave in da so določena vedenja nekaj vsakdanjega za to obdobje. Do sedaj vse lepo in prav. Dokler ne pridemo do starejših populacij, ki kljub pričakovani ˝zrelosti˝ glede na leta redno spremljajo to serijo.

Nezrelost, nedoraslost, neizživetost? Že sami avtorji nadaljevanke priznavajo, da je ciljna publika mladina stara od 12 do nekje 16-tega leta. In temu primerno je nadaljevanka tudi posneta. A kaj je narobe, da obstaja nek odstotek ljudi, ki bi naj po vseh razvojnih psihologijah in socioloških lestvicah to serijo že zdavnaj prerastli. Gre za ljudi starejše od 19-leta, ki se na nivju 12 letnika vživljajo v nadaljevanko, jo navdušeno spremljajo v vsakodnevnih pogovorih razpredajo o nadaljevanki, primerjajo like iz nadaljevanke z realnimi liki iz njihovega okolja… s temi ljudmi je očitno nekaj narobe. Ali niso izživeli svojega otroštva, ali mogoče zaostajajo v razvoju? Verjetno bi si do svojega 19 leta ža lahko razvili svoja stališča in prerastli razvojno obdobje iskanja idolov in poistovetenja s temi liki…za te ljudji ni ta serija nič drugega kot poneumljanje. Saj bi si do zdaj lahko našli kaj zelo bolj primernega za zapravljanje prostega časa, kot pa gledanje in razpravljanje o najstniški TV limonadi.

Dosti starejše populacije, ki spremlja nadaljevanko predstavljajo penzionisti, ki jim v bistvu že gre vedno bolj na otročje in verjetno spremljajo TV program skoz celi dan, ne glede na to kaj se predvaja. A ti se vsekakor v pogovorih z sovrstniki raje pogovarjajo o vremenu in bolečini v križu kot pa o rebelde junakih. Rebelde populacija od 19, 20 tega leta dalje pa ima očitno nek primankljaj v otroštu, verjetno so resnejšim temam in serijam kot je rebelde nedorasli. Njihova stopnja razvoja je očitno na nivoju 12, 14 letnika.

Serijo Rebelde bi lahko enostavno primerjal z kahlo. V enem obdobju je koristna in nujno potrebna, a po določenem času jo prerasteš in je potrebno presesti na višji nivo sranja. Takrat je nesmiselno vztrajati in čepeti na kahli kljub vedno večjemu sranju, ki ga moraš prenašat.

Torej razen najstnikov še zavestno spremlja nadaljevanko majhen delež ˝nedozorele˝ starejše populacije. Če opazujem to populacijo opazim, da so to večinoma ljudje z končano 3 letno šolo ali nižjo poklicno izobrazbo. (Iskreno ne poznam profesorja, pravnika ali zdravnika, ki bi spremljal to nadaljevanko).Do določene mere je znano, da tudi nivo inteligentnosti vpliva na uspešnost v izboraževanju, torej laho rečemo, da so ti ljudje na nižjem intelektualnem nivoju? Vsekakor se lahko govori o določeni ˝manj sposobnosti˝ tako so tudi ti ljudje manj sposobni dojemati ta svet takšen kot je in dojeti dejstvo, da bi naj že zdavnaj prerastli to uporništvo. Povdarjam pa, da niso manj vredni, le svojega problema se ne zavedajo in jasno je, da v vsaki družbi v različnih obdobjih prihaja do takšnih in drugačnih anomalij.

Objavo bi zaključil s strinjanjem z najstniki, da naj le gledajo Rebelde če jim to ustreza in če se v čem drugem ne najdejo… vsi tisti, ki pa ste že malo manj ˝zeleni˝ pa le malo pomislite in se odločite ali wc školjka ali pa boste vso življenje neumno čepeli na kahli?

LP, Outside

Sprva je kazalo bogo, a na koncu nas je bilo več, kot vsa prejšnja leta. Seveda tudi letos se je šlo v Rabac, kjer nas mali Bojč vsako leto prijazno gosti. Zanimivo je bilo že na meji, saj Bojč še od lani nima poravnanih vseh računov s policijo. In kot nalašč za okencem na Hrvaški meji ženska z glavo kot kugla za biljart in izbuljenimi očmi začne preverjati Bojčev pasuš. Najraj bi pobegnil iz avta in se odpravil…magari na obsik Jorasu, a na vso čudo ženska vrne pasuš in prav odleglo mi je…komaj sma zapeljala mimo prvih pritlikavih hiš, kakšen kilometer kasneje kar na enkrat lizika pred avtom in spet zapeljema s ceste…kontrola prometa. Miličnik ponovno preveri Bojča, jaz pa že švicam in delam plan kako ga bom reševal iz zapora. In tudi tokrat nič, veselo se režima kak sma jih napizdla in kak so neumni, da ne vodjio evidence o lanskih prekrškarjih…a kot da bi bile kontrole prometa nova olimpijska disciplina, naju še tretjič ustavijo. V tretjo gre rado si mislim, pečena sma, a tokrat so iskali le drogo. Tako razen temeljitega pregleda avta, torbic, prtljage…ni bilo drugega. Tako se je začelo prijetno dopustovanje, kasneje opravkov s policijo več nismo imeli. Opisal bom kako izgleda mojih 24 ur dopusta.

Plaža. Najbolj uživam na plaži, ko opazujem različne familije. Od do, bi rekel Bojč. Od korošscev do nizozemcev, ki so vsi kot eni hipiji ni jih težko prepoznat, italjani pa polikani in načupirani, lepi kot da se odpravljajo v opero. Poljaki in čehi prepoznaš jih po lidlovih vrečkah v katerih prinese opramo za na plažo, kot da se vračajo z ajnkaufa. A letos sem oko vrgel na nemce (nemke). Vsako leto smo s težavo poiskali prostor kjer bomo odvrgli brisače in se začeli pajsat na soncu, a že vsa leta na koncu pristanemo na enem in istem mestu in pogosto se zgodi, da je v bližini kaka familija. Tokrat nemška in ne…letos jim ne bom kazal riti da bi jih odgnal. Po eni uri pajsanja se obrnem in opazim neki čudni folk v sandalih, a kljub vročini še z nogavicami. Sandali in nogavice? Kaj se bojijo da dobijo glivice na poti na plažo? Seveda…tipični nemci. Oče velik lampast ded z brki v spodnji majci, ves ponosen na sina, kateri z očali, brez kakeršnekoli muskulature, mama v nekakšnih čudnih širkoih hlamudračah in hčera, simpatična blondina, kot tista iz reklame za margarino…pol ure zrem v njo ko na enkrat opazim mamo in fotra švaba, ki me bi najraje zdaj zdaj kastrirala…raje umaknem pogled in umirim hormone…pa naj jo majo pa naj jim bere cel dopust hčera, če jo bo to razvestlilo! Če prav za ponucat bi bla! Na enkrat pride mimo nek fino posončen folk, da se počutim kot klateški cucek med samimi rodovniškimi pasmami…verjetno so italjani.

Večer. Za večerjo je že kot po tradiciji mali Bojč potegnil vok iz elementov in pripravil bio-zdrav obrok. Riž z grahom, bil mi je tako rod ta riž, da sem pomsilim da se bom raje najedel papirja. A nekak sem ga spravil po grlu, seveda s pomočjo velike količine pira (pa brez zamere Bojč). Tako se je prabavljal riž, med igro človek ne jezi se, kjer sem se prav zjezil…da te ženska dvakrat premaga v človek ne jezi se, se že skoraj moraš jezit! Tako se na pol v jezi odpravim proti edinemu klubu v Rabcu.

Bolj se približujemo diskoteki, bolj deluje že prav neprijeten zakon narave, ki nas pubece dela prave Pavlove slinaste cucke, ko vidimo babnce. A v tujini sem imel vedno problem nagovorit katero. Saj ne veš od kod je. In tudi ne znam vseh jezikov. Naj grem do španke in ji na uho prijazno prišepnem: ˝te quiero, te adoro˝??? Priznam, da ne upam. Lani je Klabiju že lepo uspelo ene ljubljančanke obrnit da prihajava z Švedske, a sem v vsej svoji pijanosti se spozabil in zarobil ˝alo stari…če sem pa iz Maribora˝ in nama spodil plen v koruzo. V glavnem ni mi preostalo drugega , da začnem malo migat sredi diskoteke ali pa se vsedem kot en fakir na visok stolček ob šanku! Tolažila me je misel, da je vsaj pir poceni, le če sem pa naročil laško, me je natakrica zijala kot riba iz akvarija…očtino to pomeni, da nimajo laškega. Pred mene je pristopila neka dokaj čedna mladenka in začela plesati, a od bliže bi bila mogoče še čedna, če bi se obrila…tako sem se odločil, da bom ta večer raje pil.

Jutro. Zato pa sem se drugo jutro zbudil v zatohli sobi kot muha v kozarcu za vlaganje…ne vedoč kako sem se primajal do pojstelje. Kot vsakič z vsem mačkom kar ga imam v glavi panično skočim iz pojstelje in začnem iskati donat, kot da je sveti gral. Ampak resnično mi donat na morju še najbolj prežene mačka. Po kakšni uri prebujanja se je potrebno sprostit…in kot se eni sproščajo z jutranjo telovadbo drugi z jogo…se jaz sprostim s pirom. Toliko o zdravem načinu življenja, pa saj je samo dopust!

Kosilo. Da na morju ne jemo samo suhega riža in rodih makaronov, se lahko zavalimo Bojčovi babici in dedku. Vsak obrok od knedlov do rib je izvrsten in kar se mi zelo dopade ˝riba mora plavat˝ tako da vsak obrok tudi popestrita s kozarčkom, dvema…vina.

Novost 2008: Prvo leto, da na morju nisem obiskoval plaže v košarkarskih copatih (tisto zazvezvanje je prav zamudno) zato sem si nabavil…ne japonke ampak športne natikače!

LP, Outside