Outside

Ni kaj za dorečt…lahko le pristavim par besed ko sem ravno v tako vzornem stanju…preživeli smo Axwella če prav se ga ne spomnim kaj dosti mislim da je blo prav fajn in ker se mi zdaj res ne da na vlko klobasat…bom raje vse skupaj ˝multimedijsko˝ predstavil.

Malo smo v stanju

V glavnem ni da ni…blo je res pestro. Video posnetki so še v obdelavi!

Če ga pa zdaj ne bo…pol pa grem peš na ribičijo! Po odpovedi 27. junija bi naj danes končno prišel v MB. In ker je bila sila s kartami sma z malim Bojčem skočla v moj korejski Jugo (Kijica)…v vsej tej paniki mi je uspelo kupit celo karto preveč (če je kdo še nima, se naj oglasi) ampak bolše ena več kot pa premalo torej dans vabljeni vsi na ˝pred˝ party, ki bo nekje v garažah Koloseja od koder se bomo po dovoljšni količini popitih substanc družno skobacali v Samsaro (naj povdarim, da se bo ves potek video in foto arhiviral) zato se mi lepo obnašajte

LP, mali Tona

Mogoče ali nemogoče…prepogosto se zgodi, da športnika prehitro označimo za starega. Tako se spomnim komentarjev Petra Vilfana, ki je pri Miličevih 32 komentiral, da je star. Če smo pri 32 že stari, bi morali biti pri 70 že pravi fosili. A verjetno je VIlfan mislil star za vrhunski šport. Ta leta se zadnje čase dvigujejo…omenil bi le nekatere, ki so v poznih letih pokazali vrhunske predstave. Merlene Ottey, ki je pri 40 letih osvojila olimpijsko kolajno (Sydney, 4×100 m, srebro), Paolo Maldini uspešen nogometaš Milana in lahko bi omenil tudi Michaela Jordana in njegove večkratne vrnitve na igrišče…

Lance is back!

In tokrat nas preseneča nekdaj odpisani Lance Armstrong, se vrača na Tour de France pri njegovih 37 letih. Je rekorder po zmagah na Touru (7) in zanima me ali je tudi njega obsedlo število 8 kot je to letos Phelpsa na olimpijskih igrah. Kar je Lance preživel in prebolel večina ve in pri tem kapo dol mu ne morem oporekati. Najuspešnejši kolesar vseh časov, kateri kljub velikemu porastu dopinga ni bil nikdar pozitiven. Naslove je osvojil zapored od leta 1999 do 2005. Sam še zdaj občudujem njegov boj in vztrajnost v borbi proti bolezni in kasneje v borbi z Tourom.

Doping? Pojavlja se pa vedno več dvomov o pristnosti njegovih rezultatov. Doping…na kratko so snovi umetnega izvora, ki tako ali drugače vplivajo na športnika. Pri vsakem doping testu pa so določljive meje, katerih ne smeš presečti. To omenjam zato, ker je bil pri vsakem predtekmovalnem testu, Lance strogo na meji tega testa. Da lažje rezložim kaj to pomeni. Če merimo nivo neke snovi v krvi (npr.eritropoetin) ima vrhunski športnik v normalnem stanju nivo te substance na nivoju 23 (le primer, te kolečine se pojavljajo v krvi v drugačnih enotah). Če ta substanca naraste preko nivoja 50, je športnik padel na doping testu. Med 50 in 23 je velika razlika? In vsa umetnost dan današnjega dopinga je, da športniki vzdržijo nivo pod prepovedano mejo. Torej idealno bi bilo na 49,9 in doping test bi bil negativen. Kadar ujamejo športnika na dopingu ima običajno za zelo majhno vrednost prekoračeno to mejo npr. 51 enot. In ponovno se lahko vprašamo. Kakšna je razlika med dovoljenimi 49 enotami in 51, če ima v normalnem stanju športnik približno 23 enot te substance v krvi? Antidopinška komisija v določenih pogledih jasno dovoljuje uporabo dopinga do predpisanih mej. Torej vsi športniki imajo možnost uporabo dopinga znotraj dovoljenih mej. A vprašanje je kateri športnik si lahko privošči takšen team, ki bo tako natančno izvajal doping, da se ta meja ne bo prekoračila??? Tukaj vsa stvar postane nepravična, saj se uspeh v športu ponovno pogojuje z denarjem.

Zakaj to omenjam pri Armstrongu? Ker je imel na vsakih predtekmovalnih testiranjih nivo določene snovi na meji, torej v našem primeru na 49. Marsikdo trdi da je to zaradi njegovega zdravljenja proti raku. A to trditev se hitro ovrže z razultati testiranj po tekmovalni sezoni, ko se je njegov nivo te snovi spustil na normalnih 23 enot, kar pa v predtekmovlani sezoni ponovno naraste blizu meje dovoljenega, a je ne prestopi! Torej hitro lahko sklepamo, da za Armstrongom stoji nek profesionalen znastnveni team, ki mu omogoča prakticiranje dopinga tik pod mejo dovoljenega in ravno v tem se dela krivica do športa, do ostalih športnikov, ki ne premorejo takšnega teama in so v želji po uspehu prepuščeni manjši strokovnosti in znanosti pogosto tudi samemu sebi, kar se pa odraža na nekonkurenčnosti ali pa na pozitivnih doping testih (tudi Jolandi ČeplaK se ni obneslo).

Kakorkoli gledamo je Lance Armstrong na nek način fenomen. Uspeva mu kar ne uspeva nikomur (pa če se še tako zelo trudijo, mu uporabe prepovedanega dopinga ne morejo dokazati). Da pa vzamemo iz njegovih ˝uspehov˝ še kaj pozitivnega naj omenim, da je eden iz med športnikov, ki zelo dosti (največ)prispeva k boju proti raku, kar je lahko velik plus teh njegovih uspehov (pa če prav je bil prisoten takšen način uporabe dopinga). Naslednji Tour bo zagotovo zanimivejši od letošnjega in kdor ga še ni videl kolesariti mu priporočam, da si ga ogleda.

LP, Outside

Od kar je serija dosegla vrh popularnosti v Sloveniji, sta se na tej ˝rebelde˝ sceni izoblikovala 2 tabora. Eden, ki je nad serijo nadvse navdušen, skoraj da meji že na zasvojenost in drugi tabor, ki serijo zaničuje in daje v nič vse njene navdušence, če prav si ne ogleda enega dela serije. Prvi so v povprečju stari od 12 do 14 let, za druge se pa ne ve in v poplavi navdušencev nad serijo Rebelde, so uporniki v bistvu najstniki, ki kljub medijskemu pompu in družbenim pritiskom ne spremljajo te serije.

Če pogledam nazaj v svoja najstniška leta, smo prav tako izražali neko uporništvo in bili zasvojeni z biti Eminema, popularen je bil celo satanizem in nošenje raznih ˝poganskih˝ in narobe obrnjenih krščanskih simbolov v glavnem bili smo uporniki na svoj način, 90-tim letom primeren. Vse to nas je počasi minilo in nekako smo se izoblikovali v ˝odraslo osebo˝…

Torej Rebelde mladinska serija s ciljno popilacijo med 12 in 15 letom je prav lepo uspela med ˝mularijo˝ (če se lahko tako nežaljivo izrazim) in nič ni narobe saj je znano da se ljudje, otrok…v tem obdobju na nek način išče, razvija svoja stališča in pogled na svet in rabi nek svoj svet, svoje idole…in prav te najdejo v omenjeni nadaljevanki. Sam nisem pristaš te nadaljevanke, nekako me ne pritegne, sem si pa ogledal kakšen del ali dva. Opazno prikazuje svet in dogajenje v njem na nivoju najsntika, otroka in tako sporoča ˝upornikom˝ da niso edini, ki imajo težave in da so določena vedenja nekaj vsakdanjega za to obdobje. Do sedaj vse lepo in prav. Dokler ne pridemo do starejših populacij, ki kljub pričakovani ˝zrelosti˝ glede na leta redno spremljajo to serijo.

Nezrelost, nedoraslost, neizživetost? Že sami avtorji nadaljevanke priznavajo, da je ciljna publika mladina stara od 12 do nekje 16-tega leta. In temu primerno je nadaljevanka tudi posneta. A kaj je narobe, da obstaja nek odstotek ljudi, ki bi naj po vseh razvojnih psihologijah in socioloških lestvicah to serijo že zdavnaj prerastli. Gre za ljudi starejše od 19-leta, ki se na nivju 12 letnika vživljajo v nadaljevanko, jo navdušeno spremljajo v vsakodnevnih pogovorih razpredajo o nadaljevanki, primerjajo like iz nadaljevanke z realnimi liki iz njihovega okolja… s temi ljudmi je očitno nekaj narobe. Ali niso izživeli svojega otroštva, ali mogoče zaostajajo v razvoju? Verjetno bi si do svojega 19 leta ža lahko razvili svoja stališča in prerastli razvojno obdobje iskanja idolov in poistovetenja s temi liki…za te ljudji ni ta serija nič drugega kot poneumljanje. Saj bi si do zdaj lahko našli kaj zelo bolj primernega za zapravljanje prostega časa, kot pa gledanje in razpravljanje o najstniški TV limonadi.

Dosti starejše populacije, ki spremlja nadaljevanko predstavljajo penzionisti, ki jim v bistvu že gre vedno bolj na otročje in verjetno spremljajo TV program skoz celi dan, ne glede na to kaj se predvaja. A ti se vsekakor v pogovorih z sovrstniki raje pogovarjajo o vremenu in bolečini v križu kot pa o rebelde junakih. Rebelde populacija od 19, 20 tega leta dalje pa ima očitno nek primankljaj v otroštu, verjetno so resnejšim temam in serijam kot je rebelde nedorasli. Njihova stopnja razvoja je očitno na nivoju 12, 14 letnika.

Serijo Rebelde bi lahko enostavno primerjal z kahlo. V enem obdobju je koristna in nujno potrebna, a po določenem času jo prerasteš in je potrebno presesti na višji nivo sranja. Takrat je nesmiselno vztrajati in čepeti na kahli kljub vedno večjemu sranju, ki ga moraš prenašat.

Torej razen najstnikov še zavestno spremlja nadaljevanko majhen delež ˝nedozorele˝ starejše populacije. Če opazujem to populacijo opazim, da so to večinoma ljudje z končano 3 letno šolo ali nižjo poklicno izobrazbo. (Iskreno ne poznam profesorja, pravnika ali zdravnika, ki bi spremljal to nadaljevanko).Do določene mere je znano, da tudi nivo inteligentnosti vpliva na uspešnost v izboraževanju, torej laho rečemo, da so ti ljudje na nižjem intelektualnem nivoju? Vsekakor se lahko govori o določeni ˝manj sposobnosti˝ tako so tudi ti ljudje manj sposobni dojemati ta svet takšen kot je in dojeti dejstvo, da bi naj že zdavnaj prerastli to uporništvo. Povdarjam pa, da niso manj vredni, le svojega problema se ne zavedajo in jasno je, da v vsaki družbi v različnih obdobjih prihaja do takšnih in drugačnih anomalij.

Objavo bi zaključil s strinjanjem z najstniki, da naj le gledajo Rebelde če jim to ustreza in če se v čem drugem ne najdejo… vsi tisti, ki pa ste že malo manj ˝zeleni˝ pa le malo pomislite in se odločite ali wc školjka ali pa boste vso življenje neumno čepeli na kahli?

LP, Outside

Končno je prišel ta dolgo planiran težko pričakovan dopust. In ne ni trajal samo en dan!Če bi lanskega poimenoval ˝zdravo na zabavo˝ (na morje sem se odpravil s kolesom) lahko letošnjega poimenujem ˝smejalne orgije˝. Saj me še danes bolijo trebušne od režanja in smehov.

Sprva je kazalo bogo, a na koncu nas je bilo več, kot vsa prejšnja leta. Seveda tudi letos se je šlo v Rabac, kjer nas mali Bojč vsako leto prijazno gosti. Zanimivo je bilo že na meji, saj Bojč še od lani nima poravnanih vseh računov s policijo. In kot nalašč za okencem na Hrvaški meji ženska z glavo kot kugla za biljart in izbuljenimi očmi začne preverjati Bojčev pasuš. Najraj bi pobegnil iz avta in se odpravil…magari na obsik Jorasu, a na vso čudo ženska vrne pasuš in prav odleglo mi je…komaj sma zapeljala mimo prvih pritlikavih hiš, kakšen kilometer kasneje kar na enkrat lizika pred avtom in spet zapeljema s ceste…kontrola prometa. Miličnik ponovno preveri Bojča, jaz pa že švicam in delam plan kako ga bom reševal iz zapora. In tudi tokrat nič, veselo se režima kak sma jih napizdla in kak so neumni, da ne vodjio evidence o lanskih prekrškarjih…a kot da bi bile kontrole prometa nova olimpijska disciplina, naju še tretjič ustavijo. V tretjo gre rado si mislim, pečena sma, a tokrat so iskali le drogo. Tako razen temeljitega pregleda avta, torbic, prtljage…ni bilo drugega. Tako se je začelo prijetno dopustovanje, kasneje opravkov s policijo več nismo imeli. Opisal bom kako izgleda mojih 24 ur dopusta.

Plaža. Najbolj uživam na plaži, ko opazujem različne familije. Od do, bi rekel Bojč. Od korošscev do nizozemcev, ki so vsi kot eni hipiji ni jih težko prepoznat, italjani pa polikani in načupirani, lepi kot da se odpravljajo v opero. Poljaki in čehi prepoznaš jih po lidlovih vrečkah v katerih prinese opramo za na plažo, kot da se vračajo z ajnkaufa. A letos sem oko vrgel na nemce (nemke). Vsako leto smo s težavo poiskali prostor kjer bomo odvrgli brisače in se začeli pajsat na soncu, a že vsa leta na koncu pristanemo na enem in istem mestu in pogosto se zgodi, da je v bližini kaka familija. Tokrat nemška in ne…letos jim ne bom kazal riti da bi jih odgnal. Po eni uri pajsanja se obrnem in opazim neki čudni folk v sandalih, a kljub vročini še z nogavicami. Sandali in nogavice? Kaj se bojijo da dobijo glivice na poti na plažo? Seveda…tipični nemci. Oče velik lampast ded z brki v spodnji majci, ves ponosen na sina, kateri z očali, brez kakeršnekoli muskulature, mama v nekakšnih čudnih širkoih hlamudračah in hčera, simpatična blondina, kot tista iz reklame za margarino…pol ure zrem v njo ko na enkrat opazim mamo in fotra švaba, ki me bi najraje zdaj zdaj kastrirala…raje umaknem pogled in umirim hormone…pa naj jo majo pa naj jim bere cel dopust hčera, če jo bo to razvestlilo! Če prav za ponucat bi bla! Na enkrat pride mimo nek fino posončen folk, da se počutim kot klateški cucek med samimi rodovniškimi pasmami…verjetno so italjani.

Večer. Za večerjo je že kot po tradiciji mali Bojč potegnil vok iz elementov in pripravil bio-zdrav obrok. Riž z grahom, bil mi je tako rod ta riž, da sem pomsilim da se bom raje najedel papirja. A nekak sem ga spravil po grlu, seveda s pomočjo velike količine pira (pa brez zamere Bojč). Tako se je prabavljal riž, med igro človek ne jezi se, kjer sem se prav zjezil…da te ženska dvakrat premaga v človek ne jezi se, se že skoraj moraš jezit! Tako se na pol v jezi odpravim proti edinemu klubu v Rabcu.

Bolj se približujemo diskoteki, bolj deluje že prav neprijeten zakon narave, ki nas pubece dela prave Pavlove slinaste cucke, ko vidimo babnce. A v tujini sem imel vedno problem nagovorit katero. Saj ne veš od kod je. In tudi ne znam vseh jezikov. Naj grem do španke in ji na uho prijazno prišepnem: ˝te quiero, te adoro˝??? Priznam, da ne upam. Lani je Klabiju že lepo uspelo ene ljubljančanke obrnit da prihajava z Švedske, a sem v vsej svoji pijanosti se spozabil in zarobil ˝alo stari…če sem pa iz Maribora˝ in nama spodil plen v koruzo. V glavnem ni mi preostalo drugega , da začnem malo migat sredi diskoteke ali pa se vsedem kot en fakir na visok stolček ob šanku! Tolažila me je misel, da je vsaj pir poceni, le če sem pa naročil laško, me je natakrica zijala kot riba iz akvarija…očtino to pomeni, da nimajo laškega. Pred mene je pristopila neka dokaj čedna mladenka in začela plesati, a od bliže bi bila mogoče še čedna, če bi se obrila…tako sem se odločil, da bom ta večer raje pil.

Jutro. Zato pa sem se drugo jutro zbudil v zatohli sobi kot muha v kozarcu za vlaganje…ne vedoč kako sem se primajal do pojstelje. Kot vsakič z vsem mačkom kar ga imam v glavi panično skočim iz pojstelje in začnem iskati donat, kot da je sveti gral. Ampak resnično mi donat na morju še najbolj prežene mačka. Po kakšni uri prebujanja se je potrebno sprostit…in kot se eni sproščajo z jutranjo telovadbo drugi z jogo…se jaz sprostim s pirom. Toliko o zdravem načinu življenja, pa saj je samo dopust!

Kosilo. Da na morju ne jemo samo suhega riža in rodih makaronov, se lahko zavalimo Bojčovi babici in dedku. Vsak obrok od knedlov do rib je izvrsten in kar se mi zelo dopade ˝riba mora plavat˝ tako da vsak obrok tudi popestrita s kozarčkom, dvema…vina.

Novost 2008: Prvo leto, da na morju nisem obiskoval plaže v košarkarskih copatih (tisto zazvezvanje je prav zamudno) zato sem si nabavil…ne japonke ampak športne natikače!

LP, Outside